Razmišljanje o enoletnem bivanju na Japonskem (Petra Blaj Hribar)

Ime: Petra Blaj Hribar

Obdobje študijske izmenjave: september 2011-avgust 2012

Kraj: Univerza v Tsukubi, Tsukuba, prefektura Ibaraki, Japonska

Tema raziskovanja: Grobni pridatki v odnosu do spola pokojnika v kofunu (grobna gomila) – O družbenem položaju moškega in ženske v obdobju kofun v luči materialne kulture (古墳被葬者の性別と副葬品の関係性について―考古資料からみた古墳時代における男女の地位― )

1.1. O življenju na Japonskem (in notranji ter zunanji spremembi) 

Naj se na tem mestu najprej zahvalim vsem, ki so mi omogočili enoletno izmenjavo in mi s tem, verjetno za vedno, spremenili življenje.

Eno leto je hkrati kratka in dolga doba. Osebno lahko rečem, da je minilo prehitro, hkrati pa je treba priznati, da bi o vsem kar se mi je v tem času zgodilo, lahko napisala nekaj 100 ali 1000 strani dolgo zgodbo. In morda jo tudi kdaj bom.

Predno pa se posvetim slavospevu državi, ki me je gostila celo leto, moram priznati, da vse le niso bile samo rožice in sonček. Ko sam pristaneš na drugem koncu sveta je to prav poseben občutek. Čutiš, da lahko v tem novem okolju začneš na novo. Kakor se rado reče, obrneš nov list v življenju. Po drugi strani, pa to pomeni dobesedno to, da si popolnoma sam. Seveda se tisti bolj gostobesedni hitro znajdejo in poiščejo nove prijatelje, kar roko na srce, v tako velikanskem kampusu, prepredenim tudi s tujimi študenti, kar Tsukuba je, tudi ni tako zelo težko. Toda jaz ne bi bila jaz, če si za nalogo ne bi zadala, da si želim čimveč japonskih prijateljev, da želim obiskovati predavanja namenjena japonskim študentom in na koncu leta napisati obsežen in poglobljen članek iz področja arheologije. Da ne bo pomote, seveda nisem apriori zavračala prijateljstev z ostalimi tujimi študenti. Treba pa je priznati, da ljudje, ki so od doma oddaljeni nekaj tisoč kilometrov in so vsi enako osamljeni ter enako tuji v deželi, kaj hitro najdejo skupni jezik in si pomagajo med sabo. Nekaj drugega pa je sklepati prijateljstva z Japonci. Ne gre za to, da bi bili ti hladni ali da bi zavračali poznanstva s tujci. Ne, preprosto ne potrebujejo nujno tvojega prijateljstva. Tako kot mi doma, imajo tudi oni svojo mrežo prijateljev s katerimi se družijo in novih prijateljev pravzaprav ne iščejo. Tu je seveda tudi strah pred tem, da tujci japonščine ne obvladajo (kar je pogosto res), sami pa v svoje znanje angleščine nimajo kaj dosti zaupanja. V tem oziru je treba pošteno priznati, da sem sama imela prednost, saj je nekaj profesorjev iz Ljubljanske Univerze študiralo na Univerzi v Tsukubi. Tako sem bila hitro predstavljena profesorju iz Oddelka za arheologijo na Univerzi v Tsukubi, ta pa me je predstavil svojim dodiplomskim in podiplomskim študentom. Z nekaterimi sem potem hodila na seminarje in predavanja, z mnogimi pa stkala tisto pravo vez prijateljstva, ki je še danes trdna.

Ampak bodi dovolj o študiju in predavanjih. Začela naj bi torej z ne tako prijetnimi stvarmi in situacijami, ki jih je verjetno deležen skoraj vsak tujec na Japonskem. Vsak (slovenski) prijatelj me vpraša, če sem doživela velik kulturni šok. Tu jih moram vedno znova razočarati, ker ga nisem. Vsaj velikega ne. Tu je bila sreča zopet na moji strani. Ne samo, da so nas profesorji z Oddelka za azijske in afriške študije dodobra seznanili tudi z večino japonskih posebnosti in predvsem z njihovo kulturo in navadami, temveč sem počasi tudi spoznavala, da mi njihov način razmišljanja in delovanja, ne samo ustrezata, ampak, da ga nekako v sebi tudi razumem.

Nato je tu vprašanje prehrane. Tudi tu sem imela neznansko srečo, saj mi je bila večina jedi strašno povšeči. Ko sta me profesor in prijatelj v prvem mesecu peljala na suši sem uspela po grlu spraviti celo surovega morskega ježka in surovega lignja s fermentirano sojo (natto). Moram priznati, da nista bila ravno po mojem okusu, sem pa neznansko uživala v morski in sladkovodni jegulji, kasneje pa v vsej ostali japonski kulinariki. Tu poudarjam, da so nekateri ob japonski prehrani precej trpeli (posebno neka Nepalka, ki ni jedla skoraj ničesar).

Seveda se ne moremo ogniti niti, če primerjamo s Slovenijo, neprimerno visokimi življenskimi stroški. Roko na srce, velikokrat mi je vzelo sapo ob pogledu na eno (1!!) jabolko, ki stane približno 1,20 evra. Tu se zopet vrine ampak, ribe, nekatera zelenjava, obutev in obleka je v primerjavi z našo deželo cenejša. Tu mi seveda lahko oporekate, da se obleke in čevljev ne da pojesti. Seveda. Toda japonske plače so nekajkrat višje od naših. Z njihovo plačo se da tam tudi preživeti, kupovati nove obleke in kdaj pa kdaj zaviti tudi v kino (povprečno stane vstopnica za kino 15 evrov). Sama sem dobivala štipendijo (okoli 1150 evrov na mesec) in z njo lepo živela. Res je bil študentski dom poceni (150 evrov), vendar je bilo tako kot pri nas treba plačevati elektriko, zavarovanje in telefon. Hkrati sem si v enem letu privoščila tudi dve daljši potovanji in več krajših, popolnoma prenovila svojo garderobo ter večinoma kosila in večerjala zunaj, obiskala nekaj gostujočih razstav, si ogledala več muzejev in galerij, se vsak mesec vozila v Tokio, domov pošiljala darila in spominke, ter si za namenček privoščila tudi nekaj nadstandarda v obliki toplic, knjig, dveh prenosnikov in novega mp3 predvajalnika. Tu je treba priznati, da sem si zaradi takšnih nepričakovanih “izletov v neznano” morala občasno odtrgati tudi od ust (trikrat se mi je zgodilo, da sem dva tedna jedla samo riž z majonezo). Navkljub temu pa moram zapisati, da sem privoščila več nadstandarda kot pa v Sloveniji v treh letih. Kot pribito pa drži tudi, da bi z našo plačo tam težko preživel.

Če naj nadaljujem s kulturnim šokom, naj povem, da me je včasih tudi kaj zmotilo. Vendar pa je večina stvari tako osebne narave, da na tem mestu o njih ne morem in tudi ne želim pisati. Naj zapišem le, da se vse kulturno zgodovinske razlike da premostiti, če le trezno premisliš in pogledaš na zadevo s pravo mero čustev in razuma. Včasih so razlike tako velike, da se moraš od njih distancirati, da bi jih lahko videl v pravih barvah. In nekdo, ki mu je do tega, mu bo tudi uspelo. To naj velja tako za tujca v odnosu do domačina in obratno. Navsezadnje pa imamo jezik in znamo vprašati, ko česa ne razumemo in večina se bo z veseljem odzvala. Velja tudi obratno. Velikokrat sem morala razlagati svoje občutke in reakcije na stvari, ki so se Japoncem zdele vse prej kot običajne.

O domotožju le stavek ali dva. Verjetno ga ni človeka, ki bi ne pogrešal objema domačih in pogovora s prijatelji, ki jih je pistil v domovini. Imamo srečo, da živimo v dobi tehnološkega napredka in še tako velike razdalje rešujemo s pomočjo interneta. Res pa je, da to niti približno ne more zadovoljiti osnovnih človeških potreb po bližini in toplini. Vendar tudi v tujini nisi sam in to veliko pomeni.

Ljudje smo si različni in se tako tudi različno znajdemo v isti situaciji. Meni je to leto dalo veliko in še več. Komaj čakam, da se vrnem nazaj in nadaljujem s študijem in raziskovanjem, ki sem ga tam začela. Pogrešam prijatelje, ki so ostali tam in z veseljem pričakujem dan, ko se bomo zopet srečevali vsak dan.

Poleg osebne rasti mi je Japonska pomagala najti tudi nekakšen notranji mir. In nekaj kar je dandanes zelo pomembno – potrpežljivost ter ugotovitev, da se pomembne reči ne dogodijo od danes do jutri. Kdor čaka dočaka.

1.2. O raziskovalni temi in z raziskovanjem povezanih občutkih ter težavah (ter kako jih uspešno premagati)

Tema, ki sem si jo izbrala je bila obširna in precej zahtevna. Posebno, ker japonščina le ni tako lahek jezik, kar velja predvsem za strokovno izrazoslovje. Vse skupaj mi je vzelo veliko časa in še več energije. Težav, ki jih je bilo treba premagovati je bilo preveč, da bi jih kdaj zares štela. Toda tu so bili ljudje, ki so mi pomagali. Oba mentorja, ki sta se trudila z napotki in popravljanjem mojih jezikoslovnih ter strokovnih napak. Bodrili so me prijatelji in študijski kolegi. Velikokrat sem bila že vsa v solzah, ko mi je nekdo dvignil duha, me morda odpeljal na kavo v bližnji Starbucks in se pogovarjal z menoj, pa četudi ob 3 zjutraj. Vse se je srečno končalo in uspelo mi je pripraviti dokaj zadovoljiv izdelek. Seveda še zdaleč ni popoln in potrebuje popravke. Teh se nameravamo lotiti v prihodnjih letih mojega podiplomskega študija na Japonskem.

Advertisements